PKV Dan7

7.DAN: Lekcija 7

Dobrodošli v sedmi lekciji!

Danes bomo govorili o tem, kako spodbuditi napredek z izstopom iz varnega območja lagodja. Razumevanje tega procesa vam bo pomagalo pri oblikovanju vadbene rutine na način, ki vam bo zagotavljal konstantni napredek skozi celotno vadbo. Pa začnimo!


IZSTOP IZ VARNEGA OBMOČJA UGODJA

Ena izmed največjih napak, ki jih opažamo pri vadbi kitare, je neskončno ponavljanje enih in istih stvari znova in znova. Ljudje radi verjamemo, da bomo s tisočkratno ponovitvijo ene stvari to stvar tudi magično obvladali.

Na žalost to ne drži popolnoma. Proces učenja je nekoliko drugačen. Če bomo določeno stvar v nedogled ponavljali, bomo na določeni točki prišli do viška. Ne glede na to, koliko ponovitev še bomo naredili, prek tega viška dodatnega napredka ne bomo dosegli. Znanstveniki ta pojav imenujejo “past izkušenosti”.

Past izkušenosti je zanimiv koncept, ker je v nasprotju z našo zdravo logiko. Praktično vsi verjamemo, da z več ponavljanji naš napredek nima konca. Znanstvene raziskave kažejo ravno nasprotno.

Razširjene znanstvene raziskave na več področjih nakazujejo, da številnim ljudem ne uspe postati dobrih v nečem, ne glede na to, koliko let se za to trudijo. Še več, nekateri izmed njih ne postanejo boljši niti od takrat, ko so začeli svojo pot učenja.

Dejstvo, ki ga marsikateri kitarist ne razume, je, da preprosto ne moremo ustvariti neskončnega števila ponovitev. Dolgčas in frustracija bi hitro uničila nas in naš napredek. Konstantno ponavljanje resnično ni tako preprosto, kot se morda sliši, saj z vsako ponovitvijo izgubimo delček svoje pozornosti in koncentracije. Brez prisotnosti koncentracije in pozornosti se ne naučimo in si ne zapomnimo ničesar, zatorej takšno učenje nima smisla.


Rešitev tega problema je v spremembi razumevanja učnega procesa in učenja samega. Najproduktivnejše in najučinkovitejše je učenje, ko hodimo po robu svojih zmožnosti. Ko je v učenje treba vložiti veliko truda, nam to, kar smo se naučili v glavah, prstih, rokah itd., tudi ostane. Če želite svoje učenje pospešiti, je treba najti to mejno točko, kjer stvari niso prelahke in hkrati ne pretežke. Prelahke stvari vas bodo začele dolgočasiti, po drugi strani pa vam bo učenje stvari, ki so za vas pretežke, jemalo voljo in veselje do igranja. Ključ je najti pravo ravnotežje.

Najučinkovitejša vadba nastopi s konstantnim preseganjem naših trenutnih sposobnosti. V želji po tem moramo uiti iz svojega območja lagodja, saj le izven tega leži zaklad. Potrudite se, da svojo vadbo in učno gradivo vedno prilagajate svojemu nivoju znanja in sposobnosti. Vsaka vadba mora biti načrtna in zavestna – brezglavo “driblanje” po instrumentu ni dovoljeno (to je vsekakor lažje reči kot storiti). Naučiti se, kako vaditi za maksimalen rezultat, je težje, kot si morda mislite, a je vsekakor izvedljivo.

Paziti morate, da vam konstantno premikanje meje svojih sposobnosti ne popije preveč energije. Vedno znova boste namreč v skušnjavi, da pobegnete nazaj v območje varnosti in lagodja. Učenje novega je večna borba s samim seboj, zato je treba za ohranjanje koncentracije in energije količino dnevne vadbe omejiti. Vadbo je treba meriti po kakovosti in njeni poglobljenosti ter ne po dolžini trajanja. Količina šteje le, če je združena s kakovostjo.

Glede na znanstvene raziskave so največji glasbeniki in »performerji« sposobni “le” treh do štirih ur poglobljene vadbe na dan. Na tem mestu govorimo o najboljših med najboljšimi. Če ste na začetku oblikovanja svoje vadbene rutine, še ne boste sposobni ohraniti tako dolge koncentracije. Vzdržljivost boste morali zgraditi počasi, dan za dnem. Naše duševne “mišice” delujejo po enakem principu kot naše fizične mišice. Več kot jih uporabljamo in treniramo, bolj se razvijajo in rastejo. Vseeno pa s pretiranim treningom in vadbo brez počitka tvegamo možnost poškodb. Od petnajst- do tridesetminutna poglobljena vadba na dan je dober začetek, kako se lotiti vadbe instrumenta. Ko boste kasneje na to pripravljeni, lahko dolžino vadbe podaljšujete, a naj bo vsaka dodatna minuta izkoriščena do popolnosti.

Eden izmed pokazateljev resnično zavestno poglobljene vadbe je občutek psihične utrujenosti, ko z njo končamo. To ne pomeni, da ne boste več sposobni igranja kitare, le vaše misli bodo začele nenadzorovano begati sem ter tja in težko se boste zbrali in osredotočili samo na igranje. Poskrbite za to, da teh znakov izčrpanosti med vadbo ne ignorirate. Ko vas to zagrabi, si privoščite oddih. Na hitro nekaj popijte ali pojejte, pojdite na sprehod ali se kako drugače na kratko sprostite. Vrnite se nazaj k vadbi in ugotovite, kako se počutite.


Vadba instrumenta ni maraton; je kvečjemu niz kratkih sprintov. Celotno energijo, ki jo premoremo, vložimo v čas relativno kratke dnevne vadbe, ki ji sledi oddih. Ne trudite se vaditi po tri ure na dan v enem kosu, če tega niste sposobni. To je zapravljanje časa! Naučite se, kdaj je treba od sebe dati vse in kdaj raje počivati. Ne pozabite, da pred vami dolga pot – hodite po njej počasi in zanesljivo.

Lep pozdrav do jutri.

P. S. Za vsa vaša vprašanja smo vam na voljo s preprostim klikom na gumb.

Want to learn more?

Check out these articles below