Iz B.A.S.E. učilnic: Krištof Ocvirk, bas kitara
Nedavno polnoleten Krištof Ocvirk je navdušen nad metalom. Celo tako zelo, da je tik pred epidemijo koronavirusa s prijatelji ustanovil skupino in se odločil, da bo njegova glasbena spremljevalka bas kitara. Ker pa je kmalu uvidel, da ga samostojno učenje ne bo pripeljalo do zastavljenih ciljev, se je vpisal v Glasbeno šolo B.A.S.E.. Izbral je program Pop & Rock bas kitara pod mentorstvom Jana Gregorke.
Krištof, menda si velik navdušenec nad metalom …
Sem, a sem ga začel poslušati šele dve leti nazaj. No, poslušal sem ga že prej, vendar sem takrat spoznal precej ljudi, metalcev, in ti so me zares navdušili nad to zvrstjo, pa tudi nad glasbo nasploh.
Si se zato vpisal v glasbeno šolo, da bi igral v skupini?
Ne gre samo za to … želel sem postati boljši glasbenik, ne le metalec. Igranja bas kitare sem se začel učiti šest mesecev pred vpisom, a sam, in to brez predznanja, ker prej nikoli nisem igral ne bas kitare ne kakšnega drugega instrumenta. V naši družini nikoli ni bilo glasbenikov. Vse se je torej začelo z razmišljanjem o ustanovitvi glasbene skupine, kar smo počeli s prijatelji. Na začetku sem vadil le petje, saj bi bas kitaro moral igrati nekdo drug, jaz pa bi pel, vendar basist ni nikoli vadil niti pokazal nobenega zanimanja za skupino, zato sem se nazadnje odločil, da bom bas kitaro igral sam. Vedno sem imel željo po učenju in s to odločitvijo sem jo uresničil. Ko mi je prijatelj posodil bas, sem vadil po več kot dve uri dnevno in ugotovil, da mi je zelo všeč. Bili smo doma in imel sem čas, ker smo bili v karanteni. Skupino smo namreč ustanovili le nekaj mesecev pred epidemijo, v glasbeno šolo pa sem se vpisal leto kasneje, kajti prišel sem do ugotovitve, da bom s pomočjo mentorja veliko hitreje napredoval, saj se bom sam najverjetneje naučil stvari narobe. Sprva niti nisem vedel, ali mi bo mentor znal pomagati na področju metala, a mi je pokazal praktično vse, kar potrebujem.
Je bila tudi druga karantena tako uspešna?
Niti ne. Čas za vadbo sem skrajšal z dveh ur na eno, kljub temu pa verjetno še vedno precej vadim. Želim napredovati, čeprav doma vadim brez da bi bil priključen na ojačevalec. Sosede namreč moti hrup, zato ne morem vaditi na običajen način, slušalke pa imam tudi preslabe, da bi jih lahko uporabil v ta namen. In tudi s skupino se nismo mogli dobivati, zato sta v tem času oba kitarista odstopila, tako da sem se nedavno ujel z enim drugim bobnarjem, s katerim sva ustanovila novo glasbeno skupino.
Pa si v glasbeni šoli pridobil znanje, ki ga potrebuješ?
Ne še, imam pa občutek, da sem precej blizu. Moj namen je biti vedno boljši. Jasno mi je, da popolnosti ni, a lahko znanje vedno nadgradiš in to je tisto, k čemer stremim.
Bi vpis v glasbeno šolo priporočil tudi drugim s podobnimi cilji?
Vsekakor. Če želiš igrati v skupini, moraš imeti določene veščine. Vendar ne gre le za to, da hodiš v glasbeno šolo. Tudi doma moraš vadbi nameniti veliko časa, zato je pomembno imeti mentorja. Ali je to mentor v glasbeni šoli ali le prijatelj, ni tako pomembno, važno je, da greš naprej.
Sta se torej z Janom Gregorko ujela?
Zelo! Imava podoben smisel za humor in vedno se prilagaja mojim željam. Že na prvi uri sem ga povprašal, ali bi me lahko naučil metalskih prijemov in čeprav ne gre za njegov žanr, se je res potrudil.
Na kakšne načine je glasba prisotna v tvojem življenju?
Glasba je ves čas z mano. Zjutraj, ko se peljem v šolo, ko grem domov, tudi doma, ko kaj pospravljam. Ves čas imam na ušesih slušalke in poslušam, kar mi je všeč.
Mnenje mentorja, basista Jana Gregorke:
Krištof lepo napreduje in razvija tehniko, ta pa je v metal glasbi še kako pomembna. Začel je tudi ustvarjati lastne rife in skladati pesmi, ki jih preigrava s svojo skupino, zato menim, da je na zelo dobri poti, da postane odličen metal basist.