V iskanju lastnega pevskega izraza

Eden od najpogostejših pevskih “problemov”, ki je ponavadi prisoten predvsem na začetku pevske poti, nemalokrat pa tudi kasneje, je iskanje lastnega pevskega izraza. Prav zaradi tega je primerno, da na to temo napišem nekaj besed.

“Hočem zveneti točno tako kot Adele.” Nič nenavadnega za začetek. Naj bo jasno, da vsi glasbeniki pričnemo učenje svojega instrumenta z posnemanjem drugih: konec koncev je posnemanje eden od osnovnih elementov učenja nasploh. Zato ni nič nenavadnega, če nadebudni pevec poskuša neko skladbo zapeti na povsem enak način kot njegov pevski idol. Tudi kitaristi noto za noto posnemajo solo vložke svojih kitarskih herojev, enako je s pianisti, bobnarji, basisti, violinisti in seznam se nadaljuje. Posnemanje je vsekakor pogoj za dobro učenje. Vendar, kako bi izgledala glasbena scena, če se pevci ne bi znali izraziti na sebi lasten način? Zelo klavrno. Ravno bogastvo različnosti je tisto, kar petju daje dodano vrednost: ko slišiš Bona iz U2, ga takoj prepoznaš. Podobno je skoraj z vsemi velikimi pevci in pevkami. Naš glas velja za najbolj intimen instrument od vseh, saj je spravljen globoko v našem telesu. Zato je še toliko bolj pomembno, da je res “naš” in ne prekopiran od nekoga drugega.

It’s better to be No.1 yourself than No.2 somebody else.

Duke Ellington

Dilemo, ki nastane s pretiranim zanašanjem na posnemanje, lahko ponazorimo s citatom ameriškega stand-up komika Kevina Nealona, ki je začel kariero kot posnemovalec znanih osebnosti. Na neki točki je z oponašanjem prenehal, saj se je odločil razviti lasten izraz. Zakaj? “Želel sem, da bi lahko čez dvajset let nekdo oponašal mene namesto da celo življenje sam oponašam druge”. Odličen citat, ki ima jasno sporočilo: z lastnim izrazom boš pustil večji pečat, ljudi se boš dotaknil globlje, posnemovalec pa bo vedno zgolj posnemovalec, ti namreč pridejo in gredo. Pa še en problem je: kopija je zelo redko boljša od izvirnika, zato je legendarni jazz skladatelj Duke Ellington dejal “It’s better to be No.1 yourself than No.2 somebody else.” Naj njegova izjava postane vaše življenjsko vodilo.

Kakšna pa je pot do lastnega pevskega izraza? Številni so to lekcijo “prešpricali” - včasih me kar zaboli, ko na televiziji vidim kakega tehnično sicer izpiljenega in uveljavljenega pevca ali pevko, ki noto za noto in gib za gibom kopira odrski nastop svojega idola, kar se opazi takorekoč z aviona. Za koncert takega pevca bi težko plačal vstopnico. Glasba je po mojem mnenju stvar trenutka, sedanjosti, in če ji vzamemo ta element, pravzaprav izgubimo vso tisto čarobnost, ki jo ponuja nastop v živo. Posnemavanje pa je zgolj kopiranje nekega trenutka v preteklosti.

Če kopiraš samo enega, si tat, če kopiraš veliko pevcev, si raziskovalec.

Tony Bennett

Prva in najpomembnejša lekcija: za začetek je ključno, da se mlade pevke in pevci izognete posnemanju samo enega izvajalca. “Če kopiraš samo enega, si tat, če kopiraš veliko pevcev, si raziskovalec,” je nekoč dejal Tony Bennett. To je odličen nasvet: poslušajte npr. komad Fields of Gold, kot ga zapoje Sting, nato pa še verzijo od Eve Cassidy. Popolnoma sta različni. Nato pa še kakšno, YouTube nam ponuja ogromno možnosti v tem pogledu. Nato iz vsake verzije vzemite elemente, ki so vam všeč, dodajte še kako lastno idejo in vse to združite v SVOJO pevsko verzijo. Ta proces je dolgotrajen, pevci se učimo celo življenje, bljižnice ne obstajajo, če pustimo ob strani Pro toolse in podobne (škodljive) pripomočke. Ampak ščasoma vam bo to prišlo v kri, ne bo več potrebno delati raziskave pred petjem vsake pesmi. Postali boste artisti s svojim izrazom. Takšni, da bodo ljudje takoj prepoznali vaš glas, ko se bo pojavil na radiu. Takšni, da vas bodo želeli posnemati drugi.

Blaž Vrbič

učitelj petja na glasbeni šoli B.A.S.E.

Prosimo delite našo stran