Iz B.A.S.E. učilnic: Julija Čerček
Dvajsetletna Julija Čerček iz Maribora je vsestranska ljubiteljica umetnosti. Gre za študentko oblikovanja materialov na Višji strokovni šoli za les in oblikovanje Maribor, ki se je jazz petju pod mentorstvom sprva Urške Starovasnik in zdaj Urške Gajšt posvetila pred dobrim letom. Takrat je namreč premagala strah in se podala v avanturo, o kateri je sanjala že od osmega razreda, s tem pa sanje nadomestila z resničnostjo.
Julija, na drugem virtualnem B.A.S.E. koncertu si nas presenetila z nastopom s skupino in tudi z nestatičnim posnetkom.
Res je, na nastopu sta se mi pridružila brat Andrej na bobnih in prijatelj Lucas na kitari, vendar je končni rezultat nastal zelo spontano. Najprej sva se posnela z Lucasom, in to na klasičen način, ker pa nisem bila sproščena, sem predlagala, da poskusiva še drugače. Na koncu sem šla ven in posnela svoj vstop v sobo, v času snemanja pa je mimo prišel še Andrej in začel igrati bobne.
Tudi sicer ustvarjate skupaj in se na vajah snemate?
To je bilo naše prvo skupno muziciranje. Z bratom, ki igra praktično vse instrumente, sva, ko sva bila mlajša, večkrat igrala skupaj, v zadnjih letih pa vsak išče svojo glasbeno pot. A se vedno najdeva, sploh kadar gre za tovrstne izzive. Za spremljavo sem zato najprej prosila njega, ki pa je, ker je samouk, presodil, da kitare ne igra dovolj dobro in mi predlagal, da najdem koga, ki je vešč jazzovskih akordov. Ker Lucas študira kitaro v Celovcu, je bil vsekakor prava izbira.
S pomočjo te izkušnje si najbrž dobila vtis, kako poteka delo v skupini. Bi z njim nadaljevala?
Bi, čeprav moram priznati, da s to postavo najbrž težje, saj se nismo povsem ujeli. Bilo je v redu, a se tudi sama še iščem, predvsem stil, kateremu bi se posvetila. Prepričana pa sem, da bo v prihodnosti prišel čas tudi za skupino in takrat bo skupinsko ustvarjanje gotovo v ospredju.
Omenila si slogovno iskanje … mar to pomeni, da se žanrsko ne omejuješ in, vsaj v tem trenutku, glasbo spoznavaš kar se da široko?
Poslušam različne zvrsti, a sem že v osmem razredu vedela, da me zanima jazz. V nekem trenutku sem se preprosto zaljubila vanj. Pred tem sem poslušala Green Day, nakar sem slišala pesem Somewhere Over The Rainbow v izvedbi Judy Garland, kasneje Ello Fitzgerald in Louisa Armstronga, pa Franka Sinatro … prevzeli so me in zdelo se mi je, da se mi je odprl svet. Zdaj raziskujem različne žanre in iščem svojo pot, na katero bo verjetno vplivala tudi menjava mentorice.
Petja si se učila pod mentorstvom Urške Starovasnik, ker pa se je ta preselila v tujino, zdaj obiskuješ učne ure pri Urški Gajšt.
Vsak med nami je seveda svoj in to se odraža tudi v tem, kako učiš. Z Urško Starovasnik sva delali predvsem standarde, kar mi je dalo osnovo in mi pomagalo razumeti glasbo, medtem ko z Urško Gajšt, vsaj za zdaj, delava na improvizaciji. To mi ustreza in očitno bom samo sebe spoznavala v drugi luči.
Torej ti menjava mentorice ne predstavlja težave?
Ko sem izvedela za to, sem … ne bi rekla, da sem bila jezna, je bilo pa zame veliko presenečenje. Skušam biti odprta do tega, kar pride v moje življenje, a sem bila žalostna, ker sva se dobro razumeli. Vendar se tudi ur z Urško Gajšt zelo veselim. Z improvizacijo je pred mene postavila nov izziv, zato že pridno vadim. Poleg tega sva se dogovorili, da bova eno mojo pesem, ki sem jo iz gole potrebe napisala pred tremi leti in za katero bi rekla, da je v resnici poezija, skupaj uglasbili.
Soočanje s samo sabo ti očitno ni tuje. Je bil to med drugim razlog za vpis v Glasbeno šolo B.A.S.E.?
Z glasbo sem se prvič srečala pri petih ali šestih letih, ko sem začela peti v zboru v cerkvi. Njegova članica sem bila do štirinajstega leta in vmes hodila na zasebne ure klavirja, nakar sem glasbo dala na stran. Pred dobrima dvema letoma pa se je želja po petju obudila in zbrala sem pogum ter se vpisala na jazz petje, kar sem si že dolgo želela. Namen tega je razumeti svoj glas, se naučiti obvladati ga in tudi pravilno uporabljati.
Zakaj pogum? Ne zdiš se ravno oseba brez poguma …
V tem primeru mi ga je primanjkovalo, saj sem ves čas ponavljala, da se naslednje leto pa res vpišem. No, tisto prelomno poletje sva z bratom v starem mestnem jedru Hvara slučajno zaigrala v enem lokalu in takrat sem se prvič povsem odprla. Pela sem s prepono, brez vsakih zadržkov, kar me je navdušilo. Začutila sem energijo glasbe in tega, da glas vodi tebe. Bil je zelo močan moment, na podlagi katerega sva se s prijateljico odločili, da se vpiševa v Glasbeno šolo B.A.S.E., ki je bila prava izbira. Opažam, da je šola odprta za vse starostne skupine, ne glede na predznanje in različne oznake, kar se mi zdi zelo v redu. Nekdo si vzame zate čas in se trudi razviti to, kar imaš. Res lepo, podpiram ta način dela.
Več kot očitno je, da si strah premagala, izzivi pa so se verjetno prav tako spremenili.
Veliko tega se je spremenilo, sploh razumevanje petja. Vsi govorijo o preponi in čeljusti, vendar tega ne čutiš, če te nekdo ne vodi po korakih. Mene je prej po petju vedno bolelo grlo, zato se zdaj učim sprostiti jezik, dati čeljust v točno določeno lego, uporabljati prepono, kontrolirati vdihe in izdihe. Gre za novo znanje, s pomočjo katerega se izboljšujem.
In kaj lahko pričakujemo na naslednjem nastopu?
Nastop je gotovo eden od izzivov ... Njegova virtualna različica ima prednosti, saj imaš možnost biti kreativen, v svoj prid uporabiti video produkcijo. Tudi trema je drugačna kakor na nastopu v živo, po drugi strani pa ti daje možnost, da posnetek popraviš, ga ponoviš, kar spet ni vedno dobro. Včasih je dobro točno tako, kot je. Sem pa zaradi virtualnega nastopa prejšnjič lahko k sodelovanju povabila kogarkoli. Na živem bi bila odvisna izključno od mentorjev in kolegov iz glasbene šole, vse ima svoje prednosti in slabosti.
pripravila: Nina Novak