Tvoji glasbeni začetki so povezani z violino, a si tej že kmalu dodala petje, učne ure pa si obiskovala prav pri nas …

V resnici sem že v zgodnjem otroštvu vedela, da sta neločljiv del mene tako petje kot nastopanje. Navsezadnje sem se temu posvečala že od petega ali šestega leta. Vsak dan sem pela, se snemala, ustvarjala video posnetke, organizirala nastope in zanje prodajala karte, pa čeprav kar na ulici. Skratka, vse je vodilo k poti, na katero sem se mnogo let kasneje tudi v resnici podala.

Violino sem začela igrati pri šestih letih, in sicer na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor, ter se je učila do štirinajstega leta. Vendar za pomembnejše velja dejstvo, da sem se pri dvanajstih pridružila English Student Theatru II. Gimnazije Maribor. Pobuda za to je bila mamina, ki je na gimnaziji učila kemijo in mi povedala, da potekajo avdicije za novi muzikal, zato sem pač morala poskusiti. In bila sprejeta, edina osnovnošolka v srednješolski predstavi. Prav zaradi tega sem začela z manjšimi, stranskimi vlogami, a se je po prihodu na gimnazijo to spremenilo. V tistem obdobju je zbor vodila Ana Bezjak, ki je učila tudi v Glasbeni šoli B.A.S.E., in ker sama takrat nisem imela pevskega znanja, se mi je zdel čas za učenje pravi. Sem pa sočasno pridobivala tudi druge izkušnje, tako odrske kot ustvarjalne, saj smo s prvo rock skupino Hrošči redno nastopali. Vendar vokalne tehnike nisem imela razdelane, vse sem delala po posluhu in, priznam, se pretirano zgledovala po Christini Aguileri, zato sem imela kasneje, pri sedemnajstih, resne težave z glasilkami. Rekla bi, da sem se zares prebudila šele v času študija in takrat skrb za zdravje resnično postavila na prvo mesto.

V kakšnem spominu imaš danes te prve učne ure?

Ana mi je vsekakor odprla obzorja, vendar sem pouk obiskovala prekratek čas, da bi lahko resneje vplivala name. Menim, da takrat še nisem bila dovolj zrela, da bi lahko razumela vse, o čemer mi je govorila. So stvari, za katere moraš dozoreti in ki te morajo resnično zanimati, da bi lahko naredil korak naprej. Ljudje smo pač že po naravi taki, da spremembo naredimo šele, ko se znajdemo pred resno preizkušnjo.

Sama sem se pred študijem udeleževala učnih ur pri različnih mentorjih, predvsem pred Evrovizijo, vendar moje učenje ni bilo redno. Kar je povsem nesmiselno. Za primer: po prvem obisku fitnesa nihče ne pričakuje, da bo naslednji dan izgledal kot bodibilder. In tudi po eni uri petja nihče ne postane Whitney Houston, a so pričakovanja nekaterih kljub temu prav takšna. V resnici najboljši rezultati pridejo, ko je učenec motiviran in ko učitelj diha z njim. Delo mora biti obojestransko, saj izjemni profesorji nimajo nobene vloge, če učenec ne vadi. Osnova vsega je motivacija. Poleg tega mora biti prostor med učencem in učiteljem varen ter spoštljiv.

Menda si v otroštvu pokazala precej organizacijske inovativnosti. Je bila del sanj o tem, kako bo izgledalo tvoje življenje, ko odrasteš, tudi Evrovizija?

Ja! O njej sem razmišljala že kot otrok, vendar v času prijave na tekmovanje Slovenija ima talent nisem računala, da me bodo po tekmovanju ljudje poznali. Takrat nisem načrtovala kariere, edini razlog za prijavo pa je bila želja po študiju v tujini. Zelo preprosto: želela sem zaslužiti denar, s katerim bi poravnala šolnino. Vse se je zgodilo zares nepričakovano, čeprav sem prepričana, da bi se na Evrovizijo tudi sicer podala, a morda kakšno leto kasneje. Na splošno sem si predstavljala, da se bo vse zgodilo drugače, bolj počasi. Bila sem resnično naivna in sploh nisem vedela niti kdo sem niti kaj si želim. Naenkrat sem imela poleg sebe ogromno ljudi, ki so mi govorili, kaj bi morala in kaj bi bilo zame dobro, vendar se v tem nisem znašla. Prva tri leta so bila zato izredno burna.

Verjamem, da takšna ni le tvoja izkušnja … imaš kakšen nasvet za tiste, ki se trenutno nahajajo v podobni situaciji ali pa bodo z njo soočeni kdaj kasneje?

Če bi se sama ponovno znašla na tej točki, zagotovo ne bi želela biti tako izpostavljena. Posvetila bi se vprašanjem, kot so kdo sem, kaj želim. Natančneje, kaj želim s svojim delom sporočiti. Kajti kadar odgovorov ni v tebi samem, deležen pa si številnih kritik in napotkov, te precej premetava. Marsikdo zato kariero konča in ne nadaljuje, ker je preprosto preveč. Zagotovo moraš najprej vedeti, kdo si, šele nato pa izkoristiti različne možnosti, in sicer z namenom, da te spozna čim več ljudi. Dejstvo je, da nihče ne bo nikoli všeč vsem, drži pa tudi, da tisti, ki najde samega sebe, pritiske zdrži. Središče mora biti v tebi, nikjer drugje. Konkretno Evrovizija je ena od stopničk v karieri, a le ena izmed številnih. Ni vse, zato moraš delati naprej. Da sem to ozavestila, sem morala spoznati marsikaj, in to na precej krut način. A da ne bo pomote: izkušnja me ni razočarala, prej gre za to, da nisem vedela, v kaj se podajam niti imela ob sebi kogarkoli, ki bi me znal ustrezno zaščititi.

Pravijo, da so izzivi, kamor sodijo tudi različne ovire in preizkušnje, edina stalnica. Kako jih premaguješ?

Nikoli doslej nisem obupala. Ugotovila pa sem tudi, da ti študij daje varnost, vendar je glasba naravnana praktično. Študij se nekega dne konča, zato moraš biti ves čas prisoten. Ker sem sama odrske izkušnje pridobila že pred njim, sem tudi v času šolanja gradila svojo kariero, a sem se morala vedno znova vključevati v novo okolje, saj sem se precej selila. Brez dvoma velja, da ti šola da orodja, zmotno pa je misliti, da ti bo pokazala tudi, kaj z njimi narediti.

Čemu sicer v procesu izobraževanja pripisuješ največji pomen?

V življenju vedno zmaga ravnovesje. Kakršnikoli ekstremi zato nikoli niso dobrodošli. In tako je tudi v glasbi. Odrske izkušnje so pomembne, vendar se brez znanja ne moreš izražati. K njima, torej znanju in praktičnim izkušnjam, pa bi dodala še eksperimentiranje. Študij je idealno obdobje za to, ker imaš ljudi, prostor in produkcijo. Treba je uriti talent in oblikovati ter nazadnje izoblikovati sebe samega.

Zdi se mi, da tisti, ki v času šolanja tega niso storili, obžalujejo. Seveda pa so še pred tem pomembni šolski nastopi, saj se najlažje učimo tako, da poslušamo drug drugega. Tekmovalnost, če je zdrava, je vedno dobrodošla motivacija.

Se spomniš kakšne posebej neugodne situacije, ki si jo doživela v učilnici ali na katerem od nastopov?

Bilo jih je … od tega, da je bilo ozvočenje velikokrat zelo slabo ali sploh ni delalo, da so se frekvence na odru nekako pomešale, zaradi česar sem uspela odpeti celo pesem v drugi tonaliteti od tiste, v kateri je igral pianist, ker tega nisem slišala, do neskladij v skupinah in podobno. Ena bolj zanimivih je tudi tista s sprejemnega izpita v Rotterdamu, kjer je bil v komisiji učitelj, ki je bil mentor nizozemskim predstavnikom na Evroviziji. Nemudoma se je odzval z opazko, da ta glas pozna in me vprašal, kaj pravzaprav počnem tam, na kar sem lahko odgovorila le, da očitno živim v obratni smeri, zato sem prišla po znanje.

Pa trenutek, ko sem prvič pela pred Quincyjem Jonesom na njegovem rojstnem dnevu in se mi je zdelo, da ne znam zapeti treh tonov! Na splošno je bila tudi vključitev v švedsko sceno težka. Ta preskok iz nič na sto je bil brutalen, tako zelo, da mi niti ni bilo jasno, kako sem prišla tja, celo to ne, zakaj sploh želijo, da sem tam. Na začetku nisem imela vere vase, je pa ta skozi leta in izkušnje začela precej rasti. Zato si to tako želim prebuditi v mladih, ker zaradi strahu marsikdo ne sledi svojim željam. Sama sem denimo imela napade panike. A sem obenem vedela, da moram naprej, ker imam glasbo preveč rada, ker je moja strast in me strah ne bo ustavil. Šlo je za prepričanja, ki niso bila resnična, temveč priučena v okolju, ki me je najbolj oblikovalo, prepričanja, ki sem jih morala opustiti. Ko veš, v čem si dober in te ni strah priznati svojih napak ter pomanjkljivosti, temveč te sprejmeš ali se z njimi ukvarjaš, postane življenje neverjetno bolj lahkotno. Želim si ostati učenka glasbe in življenja. Kajti na ta način zares uživam v tem potovanju, ki se nikoli ne konča. Cilji so tu le zato, da vem, v katero smer grem.

Si se v učilnice Glasbene šole B.A.S.E. vrnila prav zato, da bi navdihnila, spodbudila in skozi učni proces vodila tiste, ki bi nekega dne želeli živeti podobne sanje kakor ti?

Ob vrnitvi v Slovenijo sem prejela ogromno povpraševanj za poučevanje. To me resnično zanima, je ena od mojih strasti. Delo z mladimi. Navsezadnje sem to tudi študirala, a gre za poslanstvo, ki je širše od tega, da učim petje. S svojimi učenci lahko delim lastne zgodbe in izkušnje ter jim zato dam več. Poleg tega se tudi ta naš prostor, mali prostor, mora razvijati naprej. Komaj čakam, da mladina eksplodira in pokaže, kaj zna! A do tja vodijo majhni koraki. Svet je poln ljudi, ki delajo stvari, ki jih v resnici nimajo radi, običajno zato, ker ne verjamejo, da je možno živeti drugače. Svojo vlogo vidim tudi v tem, da jim predam zavest, naj si zaupajo.

In za konec … verjamem, da vsi zelo dobro vedo, kdo je Maja Keuc, pevka. Kako pa bi samo sebe opisala kot mentorico?

Pred ljudi z veliko mero topline in potrpežljivosti rada postavljam izzive ter jih s tem potiskam naprej. Želim se približati ciljem vsakega učenca posebej, mu prisluhniti in mu podati znanje na način, ki je zabaven in razumljiv, da že od ure odnese čim več. Glas je odraz notranjega stanja in z njim ni mogoče ničesar skriti, zato skušam ustvariti čim bolj varen prostor za razna eksperimentiranja ter napredek. Vsekakor učenci pod mojim mentorstvom prejmejo znanje vokalne tehnike, vendar so obenem deležni vsega, kar sodi v glasbeno industrijo.