Kitara – 9. Poglavje

9. Poglavje

Od poznih sedemdesetih naprej, ko so na sceno prišli kitaristi, kot sta Randy Rhoads in Eddie Van Halen, je glasbeni svet obseden s hitrostjo. V osemdesetih so preko založb, kot je Sharpnel Records, postali slavni solisti na električnih kitarah, ki so postali predstavniki »shred« stila. Steve Vai, Paul Gilbert, Yngwie Malmsteen in drugi so tovrstno igranje ponesli na višjo raven. Ljudje so se čez čas naveličali hitrega solo preigravanja v vsaki pesmi, zato je priljubljenost teh kitaristov v ZDA upadla. Še vedno pa obstaja tržna niša za virtuoze na kitari, ki cveti povsod po svetu.

Od poznih sedemdesetih naprej, ko so na sceno prišli kitaristi, kot sta Randy Rhoads in Eddie Van Halen, je glasbeni svet obseden s hitrostjo. V osemdesetih so preko založb, kot je Sharpnel Records, postali slavni solisti na električnih kitarah, ki so postali predstavniki »shred« stila. Steve Vai, Paul Gilbert, Yngwie Malmsteen in drugi so tovrstno igranje ponesli na višjo raven. Ljudje so se čez čas naveličali hitrega solo preigravanja v vsaki pesmi, zato je priljubljenost teh kitaristov v ZDA upadla. Še vedno pa obstaja tržna niša za virtuoze na kitari, ki cveti povsod po svetu.

Omenjeni stil igranja zahteva dobre spretnosti in tehniko. Potrebna so LETA učenja in vaje, da kitarist postane virtuoz. V zadnjih desetletjih pa se je zaradi priljubljenosti hitrega preigravanja med kitaristi pojavilo zmotno prepričanje, da je hitrost najpomembnejša.

Tudi med mladimi, ki se učijo kitaro, je hitro preigravanje in "slapanje" vse bolj priljubljeno in zagotovo boste v najbližji trgovini s glasbeno opremo našli vsaj enega najstnika, ki bo svoje sposobnosti želel pokazati pred ostalimi kupci. S tem ni nič narobe, a večina mladih kitaristov zna le to. Ne znajo zaigrati skladb. Ne razumejo glasbene teorije. Ne vedo imen vseh akordov. Ne poznajo akordnega kroga. Znajo le igrati hitro in glasno.

Morda se sliši zagrenjeno, ker ne govorimo v prid hitremu preigravanju, a želimo vam razložiti, kaj pomeni biti pravi glasbenik.

Pravi glasbenik:

​

• zna brati in pisali note,

• razume in uporablja glasbeno teorijo,

• pozna note po imenu in jih zna zaigrati,

• ima dobro razvit posluh,

• je sposoben improvizirati z različnimi akordi v vseh tonalitetah,

• zna zaigrati trozvoke in njihove obrate,

• po spominu izbira iz repertoarja standardnih skladb priljubljenega žanra,

• prepozna kakovostno bas kitaro in ojačevalec in zna ustrezno uporabljati zvočne učinke,

• je sposoben sam skladati glasbo in jo zaigrati,

• zna igrati skupaj z drugimi glasbeniki v skupini,

• zmore zaigrati bas linijo, ki jo sliši,

• in še veliko več!

Omenili smo le nekaj lastnosti, ampak opazite lahko, da je hitrost le ena izmed njih. Ne gre za to, kako hitro lahko igrate, ampak kako dobro se lahko skozi igranje izrazite. Naj pojasnimo s primerom:

Predstavljajte si osebo, ki zna zelo hitro govoriti. Blebeta lahko o milijon stvareh in preseže hitrost 1000 besed na minuto. Lahko bi bil poklicni izklicevalec na dražbah in ljudje osupnejo, ko ga slišijo govoriti, saj nihče ne govori tako hitro kot on. Njegova verbalna tehnika je nekaj posebnega. Vseeno pa obstaja težava: nihče ne razume niti besede!

Ne osredotočajte se le na razvijanje tehnike igranja in se spomnite, zakaj vas je kitara pritegnila. Ljudje na vas gledajo kot na glasbenika, ki ČUTI to, kar igra, in se z vašo glasbo lahko POVEŽEJO. Hitrost je koristna spretnost, a se morate naučiti KDAJ in KAKO jo uporabljati. Hitro preigravanje je relativno lahko, težji del je ustvariti glasbo, ki bo živela večno.

Do naslednjič pa ne pozabite igrati!

P.S. Če potrebujete pomoč pri učenju kitare nas s klikom na spodnji gumb čimprej kontaktirajte.